Pomorsko mesto, a brez pristanišča
Koper je imel skozi različna zgodovinska obdobja pomembno upravno, gospodarsko in tudi pomorsko vlogo. V času Beneške republike je postal največje trgovsko središče na istrskem polotoku, na prelomu iz 15. v 16. stoletje so v Kopru ustanavljali menjalnice, banke in obrtne delavnice. Na obrobje mesta so se preseljevali ljudje, ki so se ukvarjali s pomorskimi dejavnostmi, med drugim tudi z ribištvom in solinarstvom.
Moč Kopra je upadla s propadom Beneške republike, z razglasitvijo Trsta in Reke kot svobodni pristanišči ter s prenosom upravne in politične moči iz Kopra v Trst. Prelomno obdobje sta prinesli kapitulacija Italije in osvoboditev ozemlja leta 1945. Sledil je čas negotovosti, čas, ko je bilo to območje del Svobodnega tržaškega ozemlja. A leto 1954 in sprejetje Londonskega sporazuma, ki je začrtal mejo med Jugoslavijo in Italijo, sta prinesla nove, boljše čase.
Slovenci smo dobili dostop do širnega morja, a brez pristana. Zamisel, da bi v Kopru zraslo pristanišče, je bila šele z dokončno določitvijo meje postavljena v prostorske, ekonomske in politične okvirje. Ključno vprašanje je bilo, kam umestiti pristanišče. Kot najprimernejšo lokacijo so izbrali predel pred Škocjanskim zatokom na severni strani starega Kopra, ki je bil v naravno zaščitenem zalivu, imel je tudi dovolj neizkoriščenih površin za fazno izgradnjo pristanišča.
Zamisel, da bi v Kopru zraslo pristanišče, so šele z dokončno določitvijo meje postavili v prostorske, ekonomske in politične okvirje.
Ustanovili so Pristanišča Koper
Okrajni ljudski odbor je 23. maja leta 1957 ustanovil podjetje Pristanišče Koper, ki naj bi prevzelo ladijski pretovor v starih pristaniščih Koper, Izola in Piran ter pripravilo vse potrebno za začetek prometa v novem pristanišču. Za skladiščenje blaga so takrat usposobili opuščeni tunel v Portorožu, skladišče soli v Portorožu in tedanjo vojaško konjušnico na severni obali Kopra.
Starejši zapisi pričajo o tem, da so bili v podjetju sprva zaposleni samo trije ljudje, težava je bila v tem, da podjetje zaradi negotovega prometa ni moglo prevzeti v stalno delovno razmerje še luških delavcev. Ti so se najprej organizirali v pristaniških zadrugah, odnos med podjetjem in zadrugami je bil pogodben. A kmalu zatem, 1. januarja 1958, so pristaniški delavci vendarle postali del luškega kolektiva. Od skupno 37 zaposlenih jih je bilo 22 luško-transportnih delavcev, kolektiv so sestavljali še mehanik, dva traktorista in 12 zaposlenih v upravi. 7. decembra istega leta so odprli prvi privez nove obale, pozdravili so tudi prvo čezoceansko ladjo Gorica.
Leta 1962 tudi uradno Luka Koper
Tri leta kasneje, natančneje oktobra leta 1961, je delavski svet sprejel sklep, da se Pristanišče Koper preimenuje v Luko Koper. 29. januarja 1962 je poimenovanje postalo tudi uradno ime podjetja. Nastalo je kot samoupravna delavska družba, z jasno zastavljenimi cilji, ki so omogočili, da je bila Luka Koper ob koncu leta 1962 učinkovita zaokrožena celota. Še hitrejši razvoj je leto zatem prinesla ustanovitev prve prostocarinske cone, ki je odprla možnosti uveljavitve trgovinske vloge podjetja.
