Pod njegovim vodstvom se je podjetje preimenovalo v Luka Koper (1961), pridobilo brezcarinsko cono (1964) in znatno povečalo svoj obseg. Petrinja je za svoje delo dobil Kraigherjevo nagrado, napisal pa je tudi dve zgodovinski knjigi. Bil je med najbolj zaslužnimi za razvoj koprske luke v eno najsodobnejših in konkurenčnih pristanišč v severnem Jadranu ter za izgradnjo železniške proge Koper–Prešnica.
Ponosni na nonota
V pristanišču se tudi po Petrinjevem odhodu pretaka njegova kri. Desetletja je bil del našega kolektiva njegov sin Miran, danes je naša sodelavka njegova vnukinja Maja Petrinja.
»Nonota se spominjam kot velikega garača. Kadarkoli sem ga z očetom obiskala na domu v Žusterni, je bil za pisalnim strojem in pisal ali pa delal na vrtu, okoli hiše. Veliko je pripovedoval o svojih člankih in knjigah, kar me kot najstnico ni zanimalo. Vedno je bil oblečen v kavbojke in belo ”kanotjero”, obut pa v usnjene natikače. Nono je vse življenje na prvo mesto postavljal delo in v svojih spominih zapisal, da je zelo dobesedno jemal takratno politično vzgojo: najprej država, družba, nato družina,« je povedala Maja in nadaljevala:
»Zato je zapostavljal družino in družinsko življenje. Napisal je, da je z dela prihajal utrujen, lačen in slabe volje, družina pa je morala prenašati njegovo jezo in žalost. Kar je kasneje obžaloval, saj je na zadnji strani svojih spominov zapisal, da je vse, kar ima od življenja in dela to, da se njegovi otroci razumejo in spoštujejo. Takrat nisem vedela, kako pomemben človek za razvoj Kopra je bil, se pa tega toliko bolj zavedam danes in sem nanj zelo ponosna. Sem četrta od njegovih šestih vnukov, danes pa njegov duh živi tudi v njegovih 13 pravnukih.«
