Najprej iskrene čestitke ob sinovi zmagi. Kako si kot oče doživel ta poseben trenutek?
Bil sem neizmerno vesel in izjemno ponosen. Zdelo se je skoraj neresnično. Čeprav sem verjel, da mu lahko uspe, je tenis zelo zahteven šport. Za zmago na Odprtem prvenstvu Avstralije pa je potrebnih šest zaporednih zmag, kar je za 17-letnika izjemno težko, saj je treba ves teden ohranjati fokus, slediti pravilni prehrani, dovolj spati in trenirati. Poleg veselja sem doživel tudi »flashback« vseh trenutkov od njegovega otroštva do danes. Ob tem se je pojavil tudi rahel občutek strahu glede prihodnosti, saj je zdaj odgovornost še večja. Pomembno bo, da bomo sprejemali prave odločitve in mu zagotovili potrebna finančna sredstva, saj je tenis zelo drag šport.
Pot do takšnega uspeha je redko enostavna in pogosto zaznamuje vso družino. Kako se je začela Žigova pot in katere odločitve so bile na tej poti ključne?
Naša zgodba je nekoliko posebna. Tenis je že dolgo moja velika ljubezen in z njim se ukvarjam rekreativno že od mladih let. Žiga je zato zelo zgodaj začel hoditi z mano na igrišče in tenis je postal hitro tudi del njegovega vsakdana. Pri šestih letih pa je treniral že zelo strukturirano. Sam sem se tekom let dodatno izobrazil in pridobil trenerske licence, da sem mu lahko pravilno pomagal, hkrati pa smo sodelovali tudi z ustreznimi strokovnjaki. Prelomnico v družinski dinamiki je predstavljal Žigov odhod v Italijo. Pri 15 letih je šel trenirat na akademijo Riccarda Piattija, kjer je imel odlične pogoje za razvoj. Kot družina smo morali takrat sprejeti kar težke odločitve, saj nismo želeli, da bi bil tam sam. Z ženo sva se izmenjevala in bila z njim, kar je pomenilo, da smo bili več kot leto dni fizično ločeni, a smo kljub temu ostajali povezani in smo se redno obiskovali.
Kako danes usklajujete Žigovo športno pot z delom in družinskim življenjem?
Danes Žiga trenira na akademiji Rafa Nadala na Mallorci, kjer je že samostojen. Njegovi rezultati pa so za nas še posebej dragoceni, saj vemo, koliko odrekanja in organizacije je bilo potrebne na tej poti. Družina je ves čas močno vključena, z ženo se izmenjujeva pri spremljanju turnirjev in podpori, kolikor nama to dopuščajo službene obveznosti. Čeprav v mladinskem tenisu ni finančnih nagrad in so stroški visoki, je zadovoljstvo ogromno, ko vidiš, da lahko tvoj otrok razvija svojo strast in napreduje. Čeprav se z ženo zavedava, da je to šele začetek njegove poti, se bova še naprej trudila, da ga bova podpirala po najboljših močeh.
Čeprav po poklicu nisi teniški trener, tenis zelo dobro poznaš. Kako vidiš svojo vlogo v Žigovi karieri?
Moja prva vloga je bila, da sem Žigu tenis predstavil kot igro, ne kot obveznost. Želel sem, da uživa v gibanju, športu in aktivnem načinu življenja. Preizkusil se je tudi v drugih športih, kot sta nogomet in kajak, kar se mi zdi zelo pomembno za otrokov celostni razvoj. Sčasoma se je moja vloga začela spreminjati. Ko so v proces vstopili trenerji, nisem bil več njegov trener, sem pa zaradi omejenih finančnih možnosti še vedno veliko sodeloval. Kasneje, ob odhodu na akademijo Riccarda Piattija, je moja vloga postala predvsem starševska – podpora, spremljanje na turnirjih in skrb za ravnovesje. Z ženo se tudi zavestno trudiva, da se doma čim manj pogovarjamo o tenisu, da se lahko tudi Žiga sprosti. Veliko časa preživljamo v naravi, ob morju, in delamo stvari, ki niso povezane s športom. Kot oče sem zelo srečen, ne le zaradi tenisa, ampak zato, ker smo kot družina zadovoljni in povezani. Takšen način življenja nam ni breme, temveč nekaj, kar živimo z veseljem.
Kako pa je Žigova pot vplivala nate osebno?
Tudi sam sem skozi to pot doživel osebni premik. Po izobrazbi sem magister ekonomije, dolgo sem delal v finančnem okolju, več kot 17 let v družbi DARS, danes pa sem tukaj, v Luki Koper – na področju, ki me je zanimalo že od študijskih let. V tem smislu je Žiga tudi meni navdih, saj me je spodbudil, da sem si upal narediti korake, ki jih morda sicer ne bi. Zaradi Žigove kariere smo tudi kot družina stopili iz cone udobja. Prav ta izkušnja nam je dala pogum za nekatere ostale življenjske spremembe, med drugim za selitev na Obalo, kar je bila naša dolgoletna želja.
