Starost, status, korenine: 46 let, srečno poročen, oče dveh najstnikov, Lucijčan, danes Koprčan
Boris, vodja oddelka razvoja informacijskih storitev
Kdaj si prvič prestopil luški prag?
Zaposlil sem se leta 2003 in začel najprej v Službi trženja. V Luki si bil na vseh ravneh, tudi vodja. Kako si doživel to karierno pot? Napredovanja in spremembe so del življenja. Ko si na vodstvenem položaju, to zagotovo pomeni odrekanje nekje drugje, ima pa vse pluse in minuse.
Kateri dogodek iz Luke si boš zapomnil za vedno?
To je moja druga zaposlitev in ker sem prišel v zelo urejeno firmo, sem bil nad vsem iskreno navdušen in Luko vedno hvalil. Moj takratni šef Ernest Gortan je zato zbral kolege in me prosil, da sem »delil« to navdušenje in argumentiral, kako dobro nam je v Luki Koper. Kdor pred Luko ni bil nikjer drugje, se je pogosto pritoževal in videl več minusov kot nekdo, ki je prišel od zunaj in videl to veliko razliko.
Kaj bi spremenil, izboljšal v Luki?
Na področju informacijske tehnologije (IT) imamo že danes po vseh terminalih t. i. ključnega uporabnika, morali pa bi tako funkcijo sistemsko opredeliti in jim tako dati večjo vlogo ter spodbudo.
Kako premagaš stres v službi?
IT področje je pomemben gradnik vseh procesov v družbi. Zato so zahteve končnih uporabnikov visoke, na drugi strani pa viri omejeni. Prihaja do stresnih situacij, ki jih načeloma obvladujem. Največkrat si pomagam s »coffee breakom«, zbistrim misli in nadaljujem.
Kakšne vzporednice bi lahko potegnil med službo in folkloro?
Veliko stvari, ki sem se jih naučil v službi, sem uporabil pri vodenju društva in predvsem pri organizaciji mednarodnega folklornega festivala MIFF in obratno. Podjetniška znanja mi tam pridejo zelo prav, je pa res, da je voditi prijatelje, bistveno težje.
Kako usklajuješ ples in službo?
Vaje imamo zvečer enkrat do dvakrat tedensko, zato ni težko. Včasih pa se služba in folklora tudi prepleteta, nekajkrat smo že nastopili na luških dogodkih, naši predhodniki pa so celo nastopali za Fidela Castra in Tita, ko sta obiskala Luko Koper.
V kolektivu veljaš za enega bolj sproščenih članov. Je za dobre odnose potrebno tudi druženje izven službe?
Ni nujno, lahko pa utrdi določene odnose, spusti zidove.
Dokončaj stavek: Mi smo Luka Koper, ker …
smo kot velika družina, kljub določenim nesoglasjem in različnosti stremimo k neprestanemu razvoju in poskrbimo, da nam je ob tem tudi lepo.
Boris, že 30 let aktiven plesalec folklore
Je kdo vplival nate pri odločitvi za folkloro?
Ni prav pogost hobi … Pri 17. letih so me pri vpisu na gimnaziji povabili v folklorno društvo Val Piran. Sprva sem se posmehoval, starši pa so bili navdušeni, da bom videl svet. Ko sem srečal kolega športnika, je na moje veliko začudenje rekel, da gre tudi on. Pa sva šla.
Vaš ples publika vidi kot zabavo. Drži?
Da ljudje na odru vidijo veselje in sproščenost, moramo za to trdo delati že pred nastopom. Slovenski plesi fizično niso tako zelo naporni kot recimo srbski, so pa naši folklorni nastopi zelo zahtevni v korakih, figurah, variacijah korakov in koreografiji. Dodamo še mimiko, gibanje rok, dramske vložke, da na odru nastane prava igra.
Plešete vedno isti pari skupaj?
Ne, imamo pravilo, da vsakič menjamo plesne partnerje, kar je dobro, ker se naučiš plesati z različnimi plesalci in ne zaspiš.
Obstaja v folklori tekmovanje?
Da, ampak ga je malo. Folklora je prikaz kulture naroda, zato na velikih mednarodnih festivalih tega ne spodbujajo, pa tudi plesi so med seboj preveč različni.
Morate biti tudi dobri pevci?
Praviloma ja, v slovenski kulturi je veliko petja in imamo tudi pevsko sekcijo, a če kdo ni najboljši, se pač »šlepa« in poje tišje.
Kdo vam šiva noše?
Izkušene šivilje, a najtežje je dobiti prave materiale, ki jih danes skoraj ni več. Zaradi ročne izdelave po meri so kostumi zelo dragi, ženska istrska noša je najdražja in stane več kot 1.500 evrov. Imamo 7 kompletov različnih noš oz. kostumov.
Kakšen zanimiv pripetljaj z nastopov?
Zgodb je veliko. S Primorskimi fanti smo denimo šli na gostovanje k slovenskim izseljencem v Kanado, a so na letališču izgubili naše kovčke z nošami. V marketu smo hitro kupili enaka civilna oblačila za vse, slamnike in štiri nastope izvedli v teh oblačilih, saj je prtljaga prišla šele tretji dan.
Je na odru kdo glavni, kot kapetan v športu?
Ne, vsi se ravnamo točno po koreografiji in scenariju, dobro voljo, koketiranje in simpatijo pa moramo pristno odigrati. Kdor ima izkušnje, lahko opazi, kako na nastopu teče ta skupna igra in energija, zlasti pri improvizaciji zaradi napak.
Kaj ti da folklora?
Navezovanje stikov po celem svetu in kmalu ti postane všeč. Plesalci folklore smo dobrovoljneži in se znamo imeti dobro, a se pri nas mladi naučijo tudi praktičnih življenjskih stvari, odgovornosti do ekipe, delitve dela in reda.
So te kdaj zafrkavali zaradi folklore?
So in najprej ti je nerodno, tudi jaz sem šel čez to, a folklora je lepa dejavnost, ki se je ni treba sramovati. K folklori se nisem vpisal zaradi punc, ker bi mi bila katera tam všeč, ravno obratno. Veščine, ki sem jih tam dobil, sem s pridom uporabljal v družabnem življenju. Ko prideš poleti pred kup punc, katerokoli od njih potegneš za roko in odplešeš z njo kot car … takrat se počutiš dobro in je vse poplačano.
