Ob Fiatu naju je tam čakal pobudnik in vodja njegove obnove, Ecio Korelič, ki mi je predstavil zgodbo tega gasilskega vozila. Boljšega informatorja si ne bi mogel želeti, saj vozilo pozna tako s tehniške kot zgodovinske plati. Luka Koper je leta 1967 kupila sodoben gasilski tovornjak in ga podarila koprskemu Poklicnemu gasilskemu vodu. Nadgradnjo so izdelali v italijanskem podjetju Bergami in vanjo vgradili visokokakovostno opremo za gašenje z morsko vodo.
Zahtevna obnova
Ecio Korelič je začel z zgodovino vozila: »Leta 1967 so predstavniki Luke Koper tega Fiata predali takratnemu Poklicnemu gasilskemu vodu. Da gre za vrhunski gasilski avto, priča dejstvo, da je bil v uporabi celih trideset let. Nato je stari Fiat skoraj desetletje stal pod milim nebom in čakal, da ga odpeljejo na odpad. Slednje se k sreči ni zgodilo, saj so ga podarili našemu društvu, ker smo ga želeli obnoviti in vrniti v stanje, čim bolj podobno tovarniškemu. Zapuščeni tovornjak smo privlekli k nam in se ga lotili. To, da sem na začetku vse fotografiral, se je izkazalo za pametno, saj smo ga kasneje zaradi tega dosti lažje sestavili. Še najenostavneje je bilo z motorjem. Nove bate in potrebne dele smo zlahka dobili, pri popravilu pa so levji delež opravili naši mehaniki (Luka Koper). Obnovo oblazinjenja smo prepustili strokovnjaku iz Izole, in kakor vidite, je vse vrhunsko naredil, od sedežnih do notranjih oblog in strehe, tudi lesene obloge so nove,« je v enem dihu povedal Ecio.
Glede na fotografije, ki mi jih je pokazal, sem računal, da so ga obnavljali več let, Ecio pa mi je razložil, da je šlo hitreje. Pripeljali so ga spomladi 2001, pred koncem naslednjega leta pa so ga že s ponosom pokazali javnosti.
Ali ima servo volan?
Komaj sem dočakal moj najljubši del: vožnjo. Najprej je vozil Ecio, sam pa sem ga pozorno opazoval. Sklepal sem, da menjalnik nima sinhronov, saj je skrbnik prestavljal zelo previdno in lovil ustrezne motorne vrtljaje. Ko sva se presedla, sem ugotovil, da je menjalnik sinhroniziran, a mu dvojno ‘kuplanje’ in ‘vmesni gas’ čisto odgovarjata, saj ročica menjalnika takrat še lepše teče. Zavorni pedal je ravno prav mehak oziroma trd, da lahko voznik zavorno moč natančno dozira. Največje presenečenje sem doživel ob obračanju na koncu pomola. To, da je Fiat okreten, sem pričakoval, saj medosna razdalja znaša vsega 3,6 metra. Vsekakor pa nisem računal, da bom s takšno lahkoto vrtel volan. Ko sem obrnil, sem vprašal Ecia: »Ali je tale zadeva hidravlična?«
S širokim nasmehom mi je z zvrhano mero ponosa odgovoril: »Ne, to pa ne, smo pa vse dobro sestavili in ga redno mažemo, tako da se lepo vrti že, ko vozilo čisto počasi leze.«
Ecio je opazil, da mi vožnja z desnim volanom in pretikanje z levo roko ne delata težav. Iskreno povedano, pri prvih pretikanjih sem malce ‘iskal’ prestave, ko pa sem našel, kje so skrite, mi je šlo dobro. Konec koncev sem imel že nekaj inštruktorjev, saj sem vozil že štiri Fiate z volanom na ‘napačni’ strani.
No, da me spet ne bi preveč zaneslo, moram povedati, da sem se po zgolj dveh zelo visokih stopnicah komaj skobacal do sedeža, tako da mi je predsednik pri tem priskočil na pomoč. Vozniški sedež je nevzmeten – daleč od današnjega udobja. Seveda je bilo tudi pošteno vroče – zunaj 33 stopinj Celzija, v kabini še več, a, kakor sem zapisal v naslovu, kljub temu sem zaradi čudovitega starodobnika dobil kurjo kožo. Hvala, gasilci, da tako varujete našo tehniško dediščino, hvala, da sem se lahko zapeljal z vašim lepotcem, ter srečno!
Literatura in viri:
Na prvo parado leta 1967 so gasilci novo pridobitev pripeljali s preizkusnimi tablicami. Na fotografiji pred koprsko taverno.
Na naslovni fotografiji: Fiat 662N Prostovoljnega industrijskega gasilskega društva Luke Koper je videti, kot bi ravno pripeljal iz tovarne.
