Energetski prehod je cilj, ne zgolj birokratska zahteva
Evropska unija je s Podnebnim zakonom določila dva ključna, pravno zavezujoča cilja: do leta 2030 zmanjšati neto emisije toplogrednih plinov za najmanj 55 odstotkov glede na leto 1990, do leta 2050 pa doseči podnebno nevtralnost.
Ti cilji so umeščeni v širši okvir, ki vključuje Pariški sporazum, Podnebni zakon EU in zakonodajni sveženj Fit for 55. Iz njih izhajajo konkretne sektorske politike, med njimi prenovljena Direktiva o obnovljivih virih energije, ki z visokimi standardi in jasnimi okviri spodbuja vlaganja v vetrne elektrarne, energetsko infrastrukturo in logistiko. Do leta 2030 mora EU doseči najmanj 42,5-odstotni delež obnovljivih virov v končni rabi energije, kar pomeni skoraj podvojitev sedanjih zmogljivosti v razmeroma kratkem obdobju. To bo mogoče doseči le s pospešeno gradnjo vetrnih elektrarn na kopnem in morju.
S tem se po Evropi povečuje tudi potreba po specializirani logistiki in pristaniščih, ki lahko obvladujejo izredne tovore z visoko dodano vrednostjo. Vetrne elise v koprskem pristanišču so zato neposreden rezultat evropskih strateških usmeritev in intenzivnih komercialnih aktivnosti, ki so Slovenijo umestile med države, sposobne logistično podpreti evropski energetski prehod.
Luka Koper: energetski prehod kot strateška odločitev
V Luki Koper se zavedamo širše slike energetskega prehoda, zato jo že prevajamo v konkretne in merljive cilje, zapisane v Energetskem in podnebnem načrtu družbe do leta 2030 s pogledom do leta 2050. Kot ciljni scenarij smo sprejeli podnebno nevtralnost do leta 2050 z jasno opredeljenimi vmesnimi koraki.
Lastna proizvodnja energije (fotonapetostne elektrarne)
Na področju lastne proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov načrt predvideva postopno povečevanje kapacitet fotonapetostnih elektrarn:
• 10 MW do leta 2030,
• 25 MW do leta 2040,
• 50 MW do leta 2050.
Električna energija tako dolgoročno postaja osrednji energent delovanja pristanišča.
Elektrifikacija prometa in mehanizacije
Jasni so tudi cilji na področju prometa in delovne mehanizacije:
• 100-odstotni prehod osebnih in lahkih dostavnih vozil na električni pogon do leta 2035,
• postopna elektrifikacija delovnih strojev z ambicijo popolne opustitve fosilnih goriv do leta 2050.
To spremlja tudi sistematična vzpostavitev ustrezne polnilne infrastrukture za lastne potrebe in obiskovalce.
Oskrba ladij z električno energijo z obale
Pomemben projekt z neposrednim vplivom na lokalno okolje predstavlja tudi oskrba ladij z električno energijo z obale. Do leta 2030 je načrtovana elektrifikacija obal kontejnerskega in potniškega terminala, kar bo bistveno prispevalo k zmanjšanju emisij, hrupa in rabe pomožnih ladijskih motorjev v času priveza.
Energetska prenova stavb in napredne tehnologije
Energetski prehod vključuje tudi celovito prenovo stavbnega fonda:
• do leta 2040 morajo vse stavbe doseči energetski razred B1,
• pri novogradnjah pa bo treba dosledno upoštevati stroga trajnostna merila.
Na sistemski ravni so predvideni tudi projekti, ki so trenutno še v fazi strokovnega proučevanja. Njihova uresničitev bo odvisna od stopnje tehnološke zrelosti, procesne zanesljivosti in ekonomske sprejemljivosti. Mednje sodijo hranilniki električne energije ter postopno uvajanje zelenega vodika in drugih okolju prijaznejših goriv.
Investicija v prihodnost
V Luki Koper ocenjujemo, da bo vrednost naložb za dosego podnebne nevtralnosti do leta 2050 znašala približno 340 milijonov evrov.
Analize kažejo, da bi ti ukrepi dolgoročno omogočili:
• znižanje letnih stroškov energije za okoli 10 milijonov evrov,
• zmanjšanje rabe energije za približno 32 GWh,
• znižanje emisij CO₂ za 13.250 ton letno v primerjavi z razvojem brez vlaganj v energetski prehod.
Od strategije k praksi
Pretovor vetrnih elis v koprskem pristanišču je konkreten izraz energetskega prehoda v praksi – preplet evropskih ciljev, industrijskega razvoja in pristaniške dejavnosti. Takšnega tovora bo v prihodnje vse več, saj prehod v nizkoogljično gospodarstvo brez tovrstne infrastrukture ni mogoč. Luka Koper se pri tem vse bolj uveljavlja ne le kot logistični izvajalec, temveč tudi kot aktiven partner energetskega prehoda.
Po Evropi se povečuje potreba po zmogljivih vetrnih elektrarnah, specializirani logistiki in pristaniščih, ki so sposobna obvladovati izredne tovore z visoko dodano vrednostjo.
